Sreča ni v glavi in ne v daljavi,
ne v žepu in ne pod palcem zaklad,
sreča je, če se delo dobro opravi
in če imaš koga rad.
Tone Pavček… Simpl… in resnično.
Zdej pa skočmo na toplo… skočno še zadnič z Matejo na Filipine!
Riž z rakovico, neki pikantne zelenjave, ligenjčk na žaru in še neki sadja… 🙂
Dns če se ne motm je pogreb Pavčka…. legende. Mudelova biografija je res zanimiva in pestra in več si valda loh preberete tle na vikiju.
Priljubljeni citati:
“Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova.”
“Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš – sence.”
“Treba je mnogo preprostih besed kakor: kruh, ljubezen, dobrota, da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota.”
Pa še ena njegova, k mi je tut zlo ušeč!:
Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu…
Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.
Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo
nas druži kot zvezde na nebu.
A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže…
Od tega menda
človek umre,
od tega z neba
se zvezda ospe.
