Predn začnemo debato o kavi… Alyyyyyy FSEEEE taaaanaaaartabuuulš!
Zaj pa h Čoklu in Praokusu!. Še kdo ne ve kje je Cafe Čokl? To je ta lokal k ni zgolj lokal. To je prostor, kjer se iskreno posvečajo kavi. Najdete jih na Krekovem trgu 8, pred Šentjakobskim gledališčem oziroma lublansko vzpenjačo.
Tine pravi tako:
Neko jutro ob kavi, sem doživel, kot imamo navado reči, hladen tuš. Vasja, eden od pogostih sogovornikov na temo kave, me je presenetil s tezo, da bijem boj s t. im. praokusom. Je namreč mnenja, da bom ljudem precej težko dopovedal kaj je dober kavni napitek, ker se le-ti oklepajo določene tradicije uživanja kave. Tradicija pravzaprav temelji na razumevanju okusa kave, le-ta pa temelji na znamki, po kateri konzumenti največkrat posegajo, pa naj bo to v okviru domačega gospodinjstva ali v gostinskih obratih.
Priseganje na določeno znamko kavne mešanice pomeni vztrajanje pri določenem okusu, ker ga pač poznamo in smo nanj navajeni. To je potemtakem »praokus« za posameznikova usta. Okus iz katerega razvija vse ostale kavne asociacije, to je okus, ki zadovolji njegovo potrebo po razlagi kaj oziroma kakšna je kava. Na osnovi praokusa temelji tudi vsa nadaljna pričakovanja, ki jih bo v prihodnje imel od rjave tekočine v skodelici.
Cappuccino
Priznam, da je težko spreminjati prehranjevalne navade. Verjetno ravno zato, ker je sicer vsakokrat naš osebni praokus na preizkušnji. Ko vam nekdo ponudi skodelico drugačne in predvsem dobre kave, se lahko kaj hitro pripeti, da vas bo nova vrsta oziroma mešanica prevzela. Takrat utegnete svoji tradicionalni izbiri obrniti hrbet. Da bi se to dejansko zgodilo, je pri povprečnem pitju kave bolj malo verjetno. To pa zato, ker imamo opravka s kavnimi mešanicami. Te so produkt tradicije, ki temelji na domnevi, da so posamezne kavne vrste preveč izrazite in da ljudem ne bi ugajale. Rešitev so videli v zlitju okusov in načrtni tvorbi univerzalnega kavnega okusa. Mešanice sestojijo iz zrn različni vrst, iz različnih geografskih leg in zatorej tudi iz različnih pogojev rasti. Pražarne zaposlujejo ljudi, ki imajo dobre senzorične lastnosti in, podobno kot somelier pri vinu, razumejo vse komponente okusa. Ti nadalje razvijajo univerzalni okus, za katerega menijo, da bo ljudem najbolj všeč. S tem vam sugerirajo kavni okus, ki pa v naravi ne obstaja. Posamezna vrsta kave vam ga ne bi bila sposobna pričarati. Bi vas pa utegnila prijetno presenetiti z aromo, ki jo sicer kavi ne bi nikoli pripisali. Osebno navedeno prakso razumem kot veliko škodo. Na ta način se zmanjšajo vsakršne možnosti, da bi lahko kdaj izkusili posamezne vrste kav in iz različnih svetovnih rastišč. Raznolikost pri kavah je najmanj tolikšna kot pri vinih. Ali si predstavljate, da bi preostanek svojega življenja pili samo še mešanice vin. Da ne bi nikoli več okusili posamezne sorte ali posameznega letnika?
Zakaj je potem pri kavi toliko tolerance? Odgovor gre verjetno iskati ravno v praokusu!
Še 94 dni…
