Tepen na vlaku.
Tko bi se lahko začel tale člank oz. pol še kak tak podobn članek v rumenih cajtngih…
Te dni sn bil na semenarju na drugmu koncu Lublane. Uni k me poznate, vete da se iz centra furam v Šmarje Sap z vlakom (zaj pozimi)… hitr, preprost in “točno”. No zdej pa ta semenar je bil na Verovškovi, pa predn prideš v center z LPPjem zna trajat. Zna trajat tok, da zamudiš vlak in ker sn za par minut zamujal sn šu še na wc, pa pol počas po peronu. Sam. Samcat… in tm na peronu je že stal vlak. Ajd malo prehitro se mi je zdelo, pa fseeno… bl sn se mu bližal, bl se mi je zdel, da je poln! Ma kaj poln NABIT je bil. Spoznam, da ima vlak še več zamude k jes! Odprem vrata in se začnem prebijem mimo mulcev, najdem stol in se usedem. U glavi zmaga in ob tej zmagi izjavim:
“No zdej pa lah gremo!” rečem in v istem trenutku vlak spelje. Fotr nasprot mene ratuje rdeč, k da bi se dušil. Še malo pa sn pomislil, da bi začel z heimlichovim prijemom, pa me je fotr prehitel.
“Kaj? Kako? A vas smo čakal???!?!?” me pogleda rdečekožec. Js z nasmehom…
“Ammm verjetno je blo naključje”… sovoznica se je režala, napihnjena žaba nasproti mene je pa penla… Ata ni spremenil svojega pigmenta, še ko sem zapuščal vlak. Revež.
Pa k sn lih pršu dam… tu je Matevž, ki ga je naredila Janja!
Ajde, jes sn res car, mene vlaki čakajo!
Matematika: Do konca leta ostaja še 36 dni.
Pametna za dns: Pes ima 20x bolši nos k vi. 22x k jes.