Kategorija: Kava

Kava na zalogo. WTF?!
Zadeva gre nekak tko… popiješ eno kavo, plačaš dve. Drugo kavo si plačal neznancu, ki si je ne more privoščit in si mu s tem polepšal dan. Lepa.
Začelo se je v Neapeljskih kavarnah, kjer je kava veljala za visoko družbo (no sj kje pa ni…) in zadeva se je kr hitr razsirla po svetu. Pač plačaš kavo se nekomu, ki si je sam ne more. Ta fstopi v lokal in povpraša osebje če je kaka kava na zalogi in jo dobi.
Dns k smo bl taka zjebana nesocjalna družba je to odličen način h druženju… kofetkanju.
K projektu se v večini prdružjo lokali k so blizu ljudem in to Cafe Čokl je!

Nikoli ne vemo, komu bomo tako polepšali dan in kdo se nam bo v mislih zahvalil za prijaznost. Več o projektu lahko preberete na FBju… oz. na blogu Kava na zalogo.
Na druženje vas pa vabim seveda h Čoklu! 😉

Resnična… 🙂

Pa nazdravje narod!

Fsaki dan je za kavo… ampak kdaj se zgodi da je dan še bl za kavo… oz. je must. Dns je ta dan… pridite na res dobro kavo h Čoklu. Najdete nas na Krekovem trgu 8, pred Šentjakobskim gledališčem oziroma ljubljansko vzpenjačo!

S Tinetom bomo pa dns rekl še eno o…
Temni kavni madeži zgodovine…
Na začetku me zgodovina kave ni preveč zanimala in sem se osredotočal izključno na njeno recentno stanje. In to predvsem stanje kakovosti, načini priprave in uživanja. Ampak tako enostavno ne gre. Potrebno je malce pobrskati po njeni preteklosti, kajti včasih odgovor na vprašanje dobim med opisi dogodkov izpred, recimo, dvesto let.

Začetki kavne zgodovine, so bili zelo podobni sodobni kriminalni zgodbi. Sprva nelojalno prilaščanje trga in kraje prvih sadik kavovcev. Tajni poskusi kultiviranja kolonialnih sil na domačih tleh, nato tihotapljenje sadik v oddaljene, s silo osvojene, dežele. Kasneje, ko so bili tržni deleži že nekako dorečeni sta bili v ospredju vohunjenje in preprodaja informacij o tržnih potezah tekmecev. Nato še špekulacije s cenami in ponovno težnja k monopolu posameznih trgov.
Skratka dogodki, ki nekako izpostavljajo temno plat človeka. Pohlep, grabežljivost, preračunljivost tudi škodoželjnost. Temni kavni madeži zgodovine. Ampak tudi to je del kavne zgodbe in pošteno je, da jo omenimo.

Kava in sladkor skupaj sta v sedemnajstem in osemnajstem stoletju zasužnjila sedem milijonov ljudi. Kava naj bi bila kriva za dva milijona sužnjev pripeljanih v Brazilijo, iz domovine kavovca. Milijoni brezpravnih Afričanov so bili obsojeni na mukotrpno delo na plantažah kave in sladkornega trsa. Njihovo delo ni samo omogočilo užitkarjenja Evropejcev, temveč je ključno prispevalo k vsesplošnemu intelektualnemu, kulturnemu in gospodarskemu razcvetu Evrope. Črna tekočina v porcelanastih skodelicah je sicer dala slutiti, da skriva nekaj temačnega, toda to takrat ni bilo pomembno. Že zelo zgodaj se je kava tržila tudi s pomočjo slikovnih upodobitev črnih teles naloženih z vrečami kave in nihče ni pomislil, da je sporočilo pravzaprav žalostno. Absurdno je tudi, da se je v kavarnah pogostokrat kritično razpravljalo o domači oblasti ne pa tudi o načinu vladanja rojakov v kolonijah, ki so bile daleč stran od kritične javnosti. Pogostokrat se je razpravljalo o etiki in morali obenem pa jih ni zanimalo masovno kršenje osnovnih človekovih pravic na posestih bogatih lastnikov plantaž. Niso se ukvarjali z naraščajočim številom otrok ne več tako zelo črne polti. Domnevnih posilstev služkinj so bili krivi moški sužnji, ne glede na to, da je bil otrok mulat. Bičanje je bila čisto običajna oblika kaznovanja in je bila sadistični vzgib posestnikov. Noben takrat veljavni zakonik ga ni navajal kot možno kazen. Tudi slaba volja zaradi skromne letine ali ujme je tu in tam z bičem zarisala kakšno črto več na hrbtih nič krivih. Skratka včasih v južni Ameriki v senci kavovcev ni bilo vedno prijetno.

Seveda kava ni kriva vsega naštetega. Kava je mojstrovina narave. Izjemen plod, ki ga lahko pripravimo v izjemen napitek. In moj namen seveda ni vzbuditi slabo vest vsakič, ko boste dvignili skodelico k ustom. Enostavno se mi zdi prav, da poznamo ceno za njen obstoj in da jo kočno začnemo spoštovati.

Mogoče je kdo gledu preverjeno v tork? Hmmm če ste je biu umes en top prispevk o kavi… in v nejm najdemo tut Čokla! Bravo… en večjih poznavalcev kave in lastnik kavarne Čokl na Krekovem trgu 8, pred Šentjakobskim gledališčem oziroma vzpenjačo… vas pričakuje!

Dns bomo s Tinetom neki reki o…. Espressu

Od vseh možnih načinov priprave kavnih napitkov (po domače, instant, air-press, french-press, espresso, filter, “caffettiera” …) mi je še vedno najljubši espresso način. Slovenska različica poimenovanja mi ni pri srcu, “ekspreso” preveč namiguje na hitrost, ki pa ni bila osnova za poimenovanje napitka. Espresso je namreč italijanski pridevnik in pomeni “izražen” (esprimere = it. izraziti).

Espresso je standardiziran kavni napitek, ki je osnova tudi za vse nadaljnje izpeljanke z mlekom. Bolj kot količina tekočine ga opredeljuje čas ekstrahiranja, ki naj bi bil največ petindvajset sekund. Pri ustreznih nastavitvah bo v tem času v skodelico steklo približno petintrideset mililitrov napitka. Za slovenski trg, je tako “majhna” količina kave težko sprejemljiva in se povečini še vedno prakticirajo predolgi oziroma podaljšani napitki, kar je največja napaka, ki jo pri pripravi espressa lahko naredite. V prvi fazi ekstrakcije, torej v prvih dvajsetih sekundah, se iz mlete kave izločijo najbolj mobilne snovi, komponente okusa in arome. Kasneje, pri daljših časih ekstrakcije, pa se začneta izdatneje izločati kofein in naravno prisotna kislina. Zato je bistveno bolje espresso razredčiti z dodajanjem navadne vroče vode. Takšen napitek poznamo pod imenom “americano”.

Zanimiv je tudi razlog, zakaj ljudje naročajo in pijejo podaljšane napitke. Večina pravi, da je kratka kava premočna. To deloma drži, vsaj kar se okusa tiče. Pri kavi namreč govorimo o dveh vrstah moči: moč okusa in moč učinkovin. Ti dve sta v obratnem sorazmerju. Kratka kava bo močna po okusu, toda z malo vsebnostjo učinkovin, ker se te v prvi fazi še niso uspele izločiti. Pri podaljšanih napitkih pa bomo okus sicer razredčili na večji volumen toda hkrati ga bomo kontaminirali z neželjenimi substancami. Izkaže se, da pivci daljših napitkov pravzaprav zaužijejo veliko učinkovin in zatorej pijejo močne kave.

Espresso način ekstrahiranja je zame edini pravi način, ker mi omogoča maksimalno kontrolo pretvorbe zrna v napitek. Prehajanje vroče vode skozi sveže mleto kavo, pod pritiskom, deluje naravnost čarobno. Sleherni drobec kave prepoji in iz matrice izrine kavne esence. Skozi sito potisne tudi najmanjše delce, ki skupaj s paro in ogljikom formirajo kremo na površini. Okus je poln in intenziven, če smo delali pravilno bo tudi dober. Kvaliteten napitek bo navduševal z zmerno prisotnostjo kislega, ki ne sme prevladovati, temveč zgolj zaokroži menjavanje posameznih vtisov na jeziku. Ravno toliko, da preglasi karbonificirano noto. Izkušeni pivci bodo zaznali široko paleto arom, ki jih ne bi našteval, saj so te odvisne od sestave mešanice oziroma od vrste kave in stopnje praženja, pa od dosledne priprave na dobri infrastrukturi in navsezadnje tudi od psihofizičnega stanja konzumenta.

Hmmm zdej bom tko reku… če daš kej na kavo, valda si biu že pr Čoklu. Plac, ki ni samo kavarna… plac kjer se družimo prijatelji kave… prijetna debata. Vonj kave. Razgled na lutkovno gledališče… prijetno. Naredi tisto piko na i… Vabljeni na Krekov trg 8… pod vzpenjačo!

Zaj pa ta vidimo kaj nam je Tine pripravil za danes…
Še preden je čaj v Angliji dodobra izpodrinil kavo, je ta uspela v družbi izzvati nekaj sprememb. Kavarne so postale v sedemnajstem stoletju alternativa pivnicam. V kavarnah se je pretežno debatiralo o političnih vprašanjih, pri čemer so se pogosteje posvečali kritiki oblasti. Ta se je zavedala možnosti morebitnega upora, zato je konkretno leta 1675 kralj Chares II kavarne prepovedal. Odzivi niso bili spodbudni, zato je prepoved preklical že po enajstih dneh. To je bila pametna poteza. Kdo ve kaj bi se zgodilo, če bi kralj vztrajal pri svojem. Do takrat je bilo zahajanje v kavarne že pomembna praksa angleške družbe in dvomim, da bi se ljudstvo zlahka odreklo temu privilegiju.

Kralj je kavarne prepovedal, ker so mu naokrog nameščeni vohuni in raznorazni vohljači poročali o domnevno nevarnih razsežnostih posameznih političnih debat. Da se posamezniki ne bi preveč izpostavljali s svojimi mnenji, so v Turk’s Head Coffeehouse vpeljali nekakšno predhodnico volilne skrinjice. Namestili so zaboj v katerega so lahko njihove stranke odvrgle lističe z mnenji glede perečih političnih tem. Na ta način so ohranili debatiranje, vendar na bolj demokratičnem nivoju.

Toda niso bile vse kavarne enake. Razlikovale so se predvsem po strukturi obiskovalcev. Nekatere so gostile pretežno poslovneže in v teh so se osnovala številna podjetja, ki še danes poslujejo z velikim ugledom. Na primer Lloyd’s Coffeehouse je bil štab kolektiva, ki je prerasel v svetovno znano zavarovalnico Lloyd’s of London. Takrat so kavarne vključevale tudi separeje, z zaveso zastrnjene mize, ki so omogočale več zasebnosti. Te naj bi bile zasnova za kasnejše pisarne. V londonskih kavarnah ima svoje korenine tudi londonska borza. To na svoji spletni strani navaja kar sama London Stock Exchange in slutiti je, da so na to ponosni. Še do nedavnega so v teh inštitucijah kurirjem rekli kar »natakarji«, saj so nekoč ti v kavarnah prenašali sporočila z ene mize k drugi. Pogostokrat so na tak način sklenili posel oziroma vsaj dorekli pogoje.

V Grecian Coffeehouse (Grška kavarna) je redno zahajal Isaac Newton, kjer mu družbe znanstvenikov ni manjkalo. Will’s Café je bil na primer zbirališče pisateljev, medtem, ko so se slikarji najraje zadrževali v tako imenovanem Old Slaughter’s.

Vir facebook

Vsaka kavarna je imela torej prevladujočo interesno skupino ljudi, kar jo je po svoje zaznamovalo. Če bi želeli na primer slišati najnovejše novice iz sveta politike, gospodarstva in kulture, bi morali obiskati najmanj tri kavarne. To pomeni, da bi morali imeti veliko časa in visoko toleranco do kofeina. Rešitev je iznašel Richard Steele, ki se je odločil, da bo tedensko izdajal časopis z govoricami iz različnih kavarn. Nastal je sodoben časopis z različnimi rubrikami in dopisniki. Novice iz tujega sveta je prispevala kavarna St. James, o zabavi so pisali iz White’s Coffeehouse, poezijo pa so prispevali iz Will-ove kavarne (Will’s Coffeehouse). Steele je svoje poročevalce poprosil naj pišejo v obliki dialoga. Na ta način so bralci novico prejeli podobno, kot če bi poslušali pogovor pri sosednji mizi. Jezik pisanja je bil dokaj preprost in zato razumljiv širši množici ljudi. Tudi tistim, ki so se prej le stežka prebili skozi učenósti polna besedila.

Steelove novice so se leta 1709 preimenovale v Tatler in postale prototip za vse nadaljne sodobne revije. Morda ste prav zdaj dobili odgovor, zakaj gresta skodelica kave in prebiranje revij tako dobro skupaj.

Skočmo na eno debato h Čoklu!

Nemalokrat v stavke, ki skušajo pričarati lepoto kave, vrinejo besedo »skrivnost«. Na primer: »Skrivnostno dobra kava«, ali pa »skrivnostna, opojna aroma« pa tudi »V čem je skrivnost dobre kave?«.

In kaj je pri vsem tem tako skrivnostno? V bistvu vse! Priznajmo si, da o napitku, s katerim večina ljudi začne svoj dan, ne vemo veliko. Smo takorekoč intimni s popolno neznanko. Zakaj je temu tako, bom skušal razložiti v nadaljevanju besedila.

Pri tem si bom pomagal z vinom, s pijačo, ki je del slovenske agrarne in kulinarične kulture. Osnovno poznavanje vinorodnih okolišev in posameznih vrst je namreč dobro in nanj je vezano tudi nekaj nacionalnega ponosa. Vse našteto pa žal ne moremo reči za kavo.

Kavo in vino pravzaprav povezuje ime. Arabska beseda »kahwa« se je primarno uporabljala kot eden od izrazov za vino in to še preden je bila kava sploh znana. Kdaj so začeli z isto besedo poimenovati tudi kavo, je težko reči. Veliko lažje je ugibati zakaj se je to zgodilo. Sufiji, islamski mistiki, so s kavo nadomestili vino, kajti Koran njegovo uživanje prepoveduje. Kava je postala sestavni del njihovih nočnih obredov. Navdušenje nad njeno poživilno močjo so poetično izrazili s tem, ko so jo ljubkovalno poimenovali kar »vino-islama«.

Zdaj pa k bistvu. Ko kupujete vino, se že vnaprej odločite ali boste kupili belo ali rdečo vrsto. Morda ste naklonjeni določeni sorti ali pa se na primer odločite na osnovi jedi ob kateri ga boste pili. Najenostavneje pa se je odločiti s pomočjo etikete. V primerjavi z embalažo kave so vinske steklenice odlično opremljene s podatki: ime vinarja oziroma kleti, vinorodni okoliš, včasih tudi kratek oris rastišča, opis prsti, letnik, sorta grozdja, število steklenic v seriji polnitve, navodila za hrambo, namigi za postrežbo, vsebnost alkohola, kratek opis arom, vsebnost sladkorja (suho, polsuho, polsladko, sladko) itd. Skratka o vinu izveste dovolj, da ga za kratek čas posvojite in s ponosom in pričakovanji postavite na mizo. Pitje ne bo zgolj praznjenje kozarcev temveč bo nekakšna senzorična avantura s pomočjo jezika, nosu in oči. Svoje ugotovitve boste lahko dopolnili z navedbami na etiketi in se sčasoma intuitivno poučili o vinih.

Kako pa je potem s kavo? Nič! Kupiš jo, pa dejansko nič ne veš o njej. Ponavadi napišejo kakšno geografsko ime, ki navadno nima kaj dosti veze z dobro kavo. Navedejo proizvajalca mešanice (ne pa same plantaže) in rok uporabe. O namigu za pripravo niti sledu, kaj šele o zastopanosti posameznih vrst kav v mešanici ali priporočljivi odmerek za en napitek, piše samo za kakšen način priprave je primerna. Nič ne vem o tem, kakšen nabor okusov lahko pričakujem, kakšna bo aroma. Ne poznam niti karakteristik rastišča, regije, načina obdelave, ali je srednje ali močno pražena. Nimam pojma kaj je v njej in kakšen napitek lahko pričakujem. Izkušnja s kavo bo pač skrivnost. Vse do prvega požirka ne bom imel priložnosti, da se seznanim z zgovorno vsebino, ki so jo zaprli v molčečo vrečko.

No in pr Čoklu lahko kupute točno to… kar želiiiite! 😛 Pa Na zdravje narod!

Skočmo spet h Čoklu na kavo… in za vas piše Tine:

Jezik je glavni okuševalni organ. V sodelovanju z mehkim nebom, žrelom in nosno votlino je sposoben signale kemičnih dražljajev preko centralnega živčevja prenesti do možganov. In to v neposredno bližino centra za spomin in čustva. Zato ni nenavadno, da določen okus aktivira ustrezne emocije oziroma oživi kakšnega od prijetnih spominov.

Kava oziroma vonj po kavi zagotovo sodi med tiste, ki poživljujoče deluje na nas in obvezno sproži željo po kavnem napitku. Že ob prvem požirku se zgodi pravi mali čudež. Kemoreceptorji, ki “poseljujejo” naš jezik, prestrežejo sleherno molekulo in jo pretvorijo v signal. Zaznave tisočih brbončic se združijo v okus in potrebno je veliko vaje, da se naučimo izluščiti in prepoznati posamezne elementarne okuse.

Učili so nas, da obstajajo štirje osnovni okusi: grenko, slano, kislo in sladko. V resnici jih je pet in znanstveniki so tudi že namignili na šestega. Sprva so menili, da posamezen okus zazna določena cona jezika, kar pa so kasneje nekoliko dopolnili z razlago, da pravzaprav z večino površine jezika okušamo vse okuse, res pa je, da posamezni deli jezika predstavljajo maksimum zaznave določenega spektra. Na primer: sladko okušamo s celim jezikom, toda konica naj bi bila za ta okus najobčutljivejša.

Omenjeni peti okus se imenuje umami. Beseda je sposojena iz japonščine in v neposrednem prevodu pomeni “dober okus”. Težko ga je enostavno razložiti, zato ga tolmačijo s primerjavo različnih jedi. Pri tem se največkrat sklicujejo na meso, sojino omako, zorjen sir in številne ostale, z beljakovinami bogate jedi.

No, s kavo je podobno! Kava je sladka, slana, kisla, grenka … vse! Med pitjem dobre kave razpoznavamo številne priokuse: kakav, čokolada, karamela, pražen lešnik, jedrca mareličnih koščic, okus staranega vina, včasih vanilija, mnoge arabike presenetijo s paleto svežih okusov citrusov, robid ali borovnic ipd. Harmonična je tista kava, pri kateri ne moremo izpostaviti nobenega od osnovnih okusov, temveč se nam vsi razlivajo po jeziku in prehajajo eden v drugega. Zato nas bo dobra kava vedno spravila malce v zadrego. Ker jo bo pretežko opisati in karakterizirati.

Različne vrste kavnih plodov imajo različno prevlado okusov. Zato italijanska tradicija temelji na mešanju različnih sort, pri čemer skušajo ustvariti čimbolj harmonično mešanico. Nekoliko bolj jo tudi pražijo, do t.im. stopnje Full City, kar bi prevedeno v temperature pomenilo 220-240 stopinj celzija. Višja stopnja karamelizacije bo rezultirala v nekoliko bolj grenke tone, ki bodo ob pravilni pripravi spominjali na čokolado ali kakav. Nasploh je grenkoba redna spremljevalka kavnih napitkov in ker je razlogov zanjo lahko več, jo je smiselno obdelati v enem od naslednjih prispevkov.

Torej, kar se mene tiče poznamo šest okusov: grenko, slano, kislo, sladko, umami in omamni (=kavni)!

Mmm… vableni na umani in omamni okus v kavarno Čokl pr Lutkovnem gledalušču!

Kava. Priznam, da odkar sem slišal za Čokla in potem ko sem ga spoznal… berem njegove članke ali v Odprti kuhinji ali pa na njegovi strani dam več na kavo… No in če želite sami preizkusit to mojstrovino vas vabim v Cafe Čokl pr Ljubljanskem Lutkovnem gledališču.

Dns si bomo s Tinetom pogledal How to… v slikah! 😉

Sito na sliki je sorazmerno čisto, kljub temu, da ga še nismo obrisali. Razlog temu je, da je kava padla ven v kompaktni obliki, kar priča o dobri ekstrakciji.

Obrisano sito, pripravljeno, da ga napolnimo s kavo. Brišemo s suho krpo/gobico!

Idealno je, če kavo meljemo sproti in direktno v sito. To omogočajo t.im. “grind-on-demand” mlinčki.

Namleto kavo nekoliko poravnamo, ko je še v sipkem stanju. To storimo z rahlim udarcem z roko od strani.

Kavo komprimiramo s “tamperjem”. Moč pritiska odmerimo po občutku pri čemer ni nujno, da se bo določena sila vedno enako obnesla. Kot sem že omenil je tamping lahko eden od regulatorjev končne kakovosti ekstrakcije, pač v odvisnosti od moči s katero bomo komprimirali/stiskali kavo.

Po tampingu z roko obrišemo ostanke kave z zgornjega roba sita, s čimer bomo zagotovili tesno prileganje ob tesnilo. V primeru nečistoč, bi nam na teh mestih voda pod pritiskom uhajala mimo sita in se stekala po zunanji strani ročke in skodelice!

Preden namestimo portafilter s komprimirano kavo, moramo narediti “splashing”. U bistvu gre za to, da s “screen-a” speremo ostanke kave od priprave prejšnjega napitka in da iz bojlerja dovedemo vodo z zahtevano temperaturo.

Slika prikazuje rezultat splashinga; to je odpadek, ki ne sme priti v stik s svežo kavo! Kljub temu v večini lokalov splashinga ne prakticirajo!

Po spiranju namestimo portafilter in pričnemo z ekstrakcijo. Opazujemo curek kave, pri čemer nas zanimajo hitrost, debelina, viskoznost, barva in krema, ki se tvori na površini.

Končni rezultat dela! Krema na površini je kompaktna in homogena, primerne, lešnikove barve, rahlo marmorirana in vzbuja občutek žameta. Sestoji iz drobnih mehurčkov, med njimi je velika površinska napetost; krema ima veliko odsevnost, kar se vidi po odsevu luči nad njo.

Mmmm naj zadiši po najbolši kavi… naj diši kot diši pri Čoklu!

Eno Kaffe prego!
Dns bomo s Čokolm spet skočl na kavo. Kafe!

Kar se pitja kave v gostinskih lokalih tiče, smo Slovenci v zelo zanimivem položaju. Pripravljamo italijanske mešanice, ki pa jih pijemo, kot sam rad rečem, na »dunajski način«. Povedano drugače, pijemo jo sede, za mizo, tudi po več kot eno uro. Kavo nam prinesejo k mizi, kar pomeni da so jo pripravili daleč od naših oči in zato ne vemo kako vestni so pri tem bili. Kvaliteta osnovnih napitkov je težko določljiva, ker jim dodajamo preveč mleka in sladkorja, pogostokrat tudi smetano.

Avstrijci so se s kavo prvič srečali v šestnajstem stoletju, po turškem obleganju Dunaja. Zaradi nenadnih ohladitev in snežnih padavin se je turška vojska odločila za umik na jug. Pri tem je za seboj pustila velike količine kave. Dišeča rjava zrna so bila Dunajčanom sicer všeč, toda preprosta črna kava je bila za njih preveč »barbarska«. Preveč je spominjala na hordo, ki je še do nedavnega razbijala po mestnih vratih. Zato so uživanje kave tekom stoletja povzdignili na bolj salonski nivo. Kavarne so se ponašale s prefinjenim pohištvom, strežba je bila naravnost popolna in napitki zelo bogati. Kar se priprave napitkov tiče so Avstrijci ubrali svojo pot in ta trend se kaže še danes. Ni namreč nujno, da boste recimo v Celovcu dobili na mizo espresso, vkolikor boste naročili »kaffe«. Obstaja velika možnost, da vam bodo prinesli kavo z mlekom ali kapučino, kar priča o tem kako samoumevno je pri njih mleko v kavi. Ker so bili vedno nekoliko zadržani do črnih kav, se to še danes pozna pri njihovih pražarskih veščinah in le redke avstrijske znamke komercialnih kav me ne pustijo popolnoma hladnega. Še danes bo kakšna ostarela mestna gospa vztrajala, da je »echt kapuziner« napitek s stepeno smetano in naribano čokolado po vrhu. Da vsaka od treh sestavin ponazarja obdobje v življenju. Čokolada simbolizira brezskrbno in sladko otroštvo, smetana nekoliko pomešana s kavo predstavlja zrelo obdobje odraslega človeka, medtem ko sama kava na dnu predstavlja starost, grenko minljivost.

Vabljeni na najbolšo kavo… slikca je iz Facebooka – Skupina Cafe Čokl

Pri Italijanih je praksa uživanja kave precej drugačna in jo Slovenci razumemo kot edino pravo. Vsi se strinjamo, da so kave v Italiji dobre oziroma absolutno boljše kot pri nas. Razlog je v njihovi kulturi pitja kave, v kateri ni v ospredje postavljen ambient in ostalo okrasje okrog skodelice, temveč zgolj in samo kava. Kavo se pretežno naroča in pije pri šanku, kar pomeni, da jo pripravijo pred njihovimi očmi, predvsem pa jim jo postrežejo takoj po pripravi, saj espresso z ohlajanjem spreminja okus. Odjemalci so bistveno bolj kritični in utegnejo brez zadrege zavrniti slab napitek. To se pri nas ne zgodi pogostokrat, ker preveč zaupamo avtoriteti šanka. Verjamemo, da tisti, ki pripravlja kavo ve kaj je potrebno storiti in se zato v vsebino skodelic niti ne poglabljamo preveč in jih enostavno rutinirano praznimo.
Predlagam, da naslednjič kavo naročite pri šanku. Opazujte kaj se z njo dogaja preden se znajde v skodelici pred vami. Morda se bo tudi vam zazdelo, da ni vse v najlepšem redu.

Vabljeni na kavo… vabljeni h Čoklu!