Kava. Začeli bomo govoriti o Kavah in ne kavah. Torej Kavi z velkim K. Cafe Čokl je bil dost prjazn in sva se dogovorila, da bova ljudi naučila nekaj o Kavah. Pravzaprav vas bo o Kavi učil Tine! 😉 (tudi mene!).
Kavarno Čokl valda poznamo fsi Lublančani… nahaja se tm na Trubarjevi 18 oz. zaj po novem še na Krekovem trgu 8. To je tm pr Šentjakobskim gledališčem oziroma vzpenjači. Dhooo. 😀
No in za prvo objavo… bomo napisali neki zakaj… prigodo… nostalgijo (neki za nas in naše babice!):
Katica – kafica
S kavo sem se seznanil v obdobju, ko je sploh še nisem pil. V otroštvu sem veliko časa preživel pri stari mami na Notranjskem od koder imam najlepše spomine. Eden od teh so njeni izleti z avtobusom v Trst, kjer je nakupila par malenkosti, predvsem pa dve kili kave. Samo dve kili (!) … takrat je veljala omejena količina dobrin, ki jih je posameznik smel prepeljati čez mejo.
Kava je bila pakirana surova, se pravi, da jo je bilo potrebno pražiti. Stara mama je to počela na pladnju in v pečici kmečkega štedilnika, kurilo se je (še danes) na drva. Vse skupaj je počela po občutku, temperaturo je lahko uravnavala zgolj z odpiranjem vratc štedilnika. Ko se ji je zdelo, da je bilo praženja dovolj, je pladenj s kavo enostavno pustila, da se ohladi. Danes vem, da je praženje kave precej zahteven postopek, zato sem prepričan, da je bila tista kava takrat prepražena, če že ne kar zažgana. Ampak to sploh ni bilo pomembno, bila je “domača” in kot taka boljša od vsake druge, kupljene v trgovini. Šlo je za obred, včasih so kavo sproti pražili v zato prirejenem bobenčku na dolgem držalu, ki si ga obračal nad odprtim ognjem. Ko je iz njega začel prihajati omamni vonj pražene kave so par zrn stresli na dlan in proučili barvo. Če je bilo potrebno so vse skupaj še malo pražili sicer pa so jo zmleli in skuhali kavo.
Za bosanski način kuhanja t.im. turške kave (stara mama je bila namreč bosanskega porekla) je značilno pobiranje prve kreme. To je krema, ki nastane na površini ob vsutju zmlete kave v vrelo vodo. To kremo/peno so pobrali in razdelili po posameznih skodelicah, nato kavo še enkrat zavreli in končno natočili. Kasneje sem dognal, da niso kuhali ravno močnih napitkov, kar je bilo razumljivo glede na to, da se je ”obred” ponovil večkrat na dan.
Še danes se pri hiši ob vsakem obisku skuha kava. Pijem jo, ker ohranja spomin na staro mamo in zato, ker drugače niti ne znamo. Pijem jo iz spoštovanja, da ji izrazim dobrodošlico po dolgi poti, ki jo je prepotovala. Kava – svetovna popotnica.
Ena… prava
Če vas pa zanima kaj več… ste valda vableni, da obiščete Cafe Čokl al pa da počekirate njihovo stran. 😉
+ hvala Svetlana za dobro besedo! 😉