Hmmm zdej bom tko reku… če daš kej na kavo, valda si biu že pr Čoklu. Plac, ki ni samo kavarna… plac kjer se družimo prijatelji kave… prijetna debata. Vonj kave. Razgled na lutkovno gledališče… prijetno. Naredi tisto piko na i… Vabljeni na Krekov trg 8… pod vzpenjačo!
Zaj pa ta vidimo kaj nam je Tine pripravil za danes…
Še preden je čaj v Angliji dodobra izpodrinil kavo, je ta uspela v družbi izzvati nekaj sprememb. Kavarne so postale v sedemnajstem stoletju alternativa pivnicam. V kavarnah se je pretežno debatiralo o političnih vprašanjih, pri čemer so se pogosteje posvečali kritiki oblasti. Ta se je zavedala možnosti morebitnega upora, zato je konkretno leta 1675 kralj Chares II kavarne prepovedal. Odzivi niso bili spodbudni, zato je prepoved preklical že po enajstih dneh. To je bila pametna poteza. Kdo ve kaj bi se zgodilo, če bi kralj vztrajal pri svojem. Do takrat je bilo zahajanje v kavarne že pomembna praksa angleške družbe in dvomim, da bi se ljudstvo zlahka odreklo temu privilegiju.
Kralj je kavarne prepovedal, ker so mu naokrog nameščeni vohuni in raznorazni vohljači poročali o domnevno nevarnih razsežnostih posameznih političnih debat. Da se posamezniki ne bi preveč izpostavljali s svojimi mnenji, so v Turk’s Head Coffeehouse vpeljali nekakšno predhodnico volilne skrinjice. Namestili so zaboj v katerega so lahko njihove stranke odvrgle lističe z mnenji glede perečih političnih tem. Na ta način so ohranili debatiranje, vendar na bolj demokratičnem nivoju.
Toda niso bile vse kavarne enake. Razlikovale so se predvsem po strukturi obiskovalcev. Nekatere so gostile pretežno poslovneže in v teh so se osnovala številna podjetja, ki še danes poslujejo z velikim ugledom. Na primer Lloyd’s Coffeehouse je bil štab kolektiva, ki je prerasel v svetovno znano zavarovalnico Lloyd’s of London. Takrat so kavarne vključevale tudi separeje, z zaveso zastrnjene mize, ki so omogočale več zasebnosti. Te naj bi bile zasnova za kasnejše pisarne. V londonskih kavarnah ima svoje korenine tudi londonska borza. To na svoji spletni strani navaja kar sama London Stock Exchange in slutiti je, da so na to ponosni. Še do nedavnega so v teh inštitucijah kurirjem rekli kar »natakarji«, saj so nekoč ti v kavarnah prenašali sporočila z ene mize k drugi. Pogostokrat so na tak način sklenili posel oziroma vsaj dorekli pogoje.
V Grecian Coffeehouse (Grška kavarna) je redno zahajal Isaac Newton, kjer mu družbe znanstvenikov ni manjkalo. Will’s Café je bil na primer zbirališče pisateljev, medtem, ko so se slikarji najraje zadrževali v tako imenovanem Old Slaughter’s.
Vsaka kavarna je imela torej prevladujočo interesno skupino ljudi, kar jo je po svoje zaznamovalo. Če bi želeli na primer slišati najnovejše novice iz sveta politike, gospodarstva in kulture, bi morali obiskati najmanj tri kavarne. To pomeni, da bi morali imeti veliko časa in visoko toleranco do kofeina. Rešitev je iznašel Richard Steele, ki se je odločil, da bo tedensko izdajal časopis z govoricami iz različnih kavarn. Nastal je sodoben časopis z različnimi rubrikami in dopisniki. Novice iz tujega sveta je prispevala kavarna St. James, o zabavi so pisali iz White’s Coffeehouse, poezijo pa so prispevali iz Will-ove kavarne (Will’s Coffeehouse). Steele je svoje poročevalce poprosil naj pišejo v obliki dialoga. Na ta način so bralci novico prejeli podobno, kot če bi poslušali pogovor pri sosednji mizi. Jezik pisanja je bil dokaj preprost in zato razumljiv širši množici ljudi. Tudi tistim, ki so se prej le stežka prebili skozi učenósti polna besedila.
Steelove novice so se leta 1709 preimenovale v Tatler in postale prototip za vse nadaljne sodobne revije. Morda ste prav zdaj dobili odgovor, zakaj gresta skodelica kave in prebiranje revij tako dobro skupaj.
