No iz prejšne objave vete da smo šli v Bosno… košarkaški turnir je bil v Gradiški, takoj na meji in takoj na meji je restavracija Đerdan. K se cjaziš na meji, ga gledaš… ga gledaš in mene ni neki klical ke, ker… pač ga gledam z meje. Pol se pogovarjamo z domačini in je to kr plac za jest, ampak če kaj, se nam ni mudil jest. Pivo tm, dunja tam… in spet tm tm tm… 10 do 10 pogruntamo, da bi vseeno jedli. Vse restavracije se zaprejo ob 22:00. Mi smo vseeno par minut do 10 v restavraciji in oni u izi, pa ja valda. Fsedite se… naročte. Spijte. Pojejte… ni frke. Ni se jim mudil, niso nas ven metali. Zdej pa razmislte v kolkih domačih restavracijah bi se zgodilo enako? V restavracijah, kjer ste redni gosti?
Ćevapi sa juga – pikantni čevapčiči, preliti z omako iz “kisle smetane” in pekoče paprike

Za popizdit dobr. No in ker so gurmani… telečji zrezek s šunko in sirom, zavit v slanino. Zaka pa ne? ZAKA? 🙂

Vješalčica…

No med drugim, so hodle sm jest tut naše košarkašice in one v bosni naročijo recimo: Cezarjevo solato

Dunja.

Cene… cene so. Recimo 4je smo pojedli in popili kr neki za cca 50€. Čist drugač k doma. Čist.
Pametna za dns: Pejte vn, da boste lahko ocenli domače.


























